Otroci potrebujejo prijatelje

Sklepanje in ohranjanje prijateljstev je pomemben del otrokovega razvoja. Kako mu lahko pri tem pomagamo starši – in kako zgodbe?
 

Prijatelji in zavezniki

Mnogi antropologi trdijo, da je sposobnost sklepanja prijateljstev in zavezništev ena gonilnih sil evolucijskega razvoja. Naši davni predniki so lahko le tako premagali plenilce, lakoto, bolezni in druge nadloge, da so sodelovali in se med seboj povezovali. In uspešnejši ko so pri tem bili, večje možnosti za preživetje so imeli.

Mogoče smo torej tudi zaradi tega ali prav zato starši pogosto priča pravim malim tragedijam, ko se »najboljši« prijatelj našega otroka v vrtcu ali šoli na lepem raje druži z drugim otrokom; ko sošolka na praznovanje rojstnega dne povabi »vse punce, samo mene in Neže ne«; ko prej priljubljena interesna dejavnost otroka na lepem ne zanima več, ker »ne hodi nobeden od mojih prijateljev«; ko vsi otroci iz soseske skupaj dirkajo po dvorišču, le »naš Miha se igra sam«.

Sklepanje in ohranjanje prijateljstev je ključni sestavni del otrokovega odraščanja ter njegovega čustvenega in socialnega razvoja. Nikakor pa ni preprosto in otroška prijateljstva je treba jemati resno. Drži, da nekateri otroci lažje sklepajo prijateljstva kot drugi, prav vsi pa morajo za to razviti vrsto spretnosti: sposobnost empatije in vživljanja v drugega, komunikacijske spretnosti, čustveno samokontrolo, pripravljenost deliti, sprejemati kompromise, počakati na vrsto, upoštevati dogovorjena pravila.
 

Kako otroku pomagati pri sklepanju prijateljstev?

Vsi starši si seveda želimo, da bi bili naši otroci priljubljeni in da bi imeli prijatelje, vseeno pa se v njihove odnose z vrstniki ne smemo pretirano vtikati. Marsikdaj smo starši zaskrbljeni, češ da otrok nima prijateljev, otrok pa je morda čisto zadovoljen, če se igra sam.

Vseeno pa lahko starši storimo marsikaj, da bo otrok lažje sklepal – in ohranjal – prijateljstva:

• Zgledi vlečejo – otroku z lastnim odnosom do prijateljev pokažimo, kakšen naj bi bil dober prijateljski odnos.
• Že od najzgodnejšega obdobja mu pomagajmo razvijati socialne in komunikacijske spretnosti. Več ko se doma pogovarjamo, bolj je otrok tega vešč. Z več ljudmi je otrok od malega v stiku, lažje se bo znašel pri navezovanju družabnih stikov.
• Naučimo ga – morda z igro vlog – kako se približati drugemu otroku, se predstaviti, prebiti led, ga zaplesti v pogovor, pozorno poslušati … Številne raziskave so pokazale, da so nekateri prej manj družabni otroci začeli uspešneje navezovati stike z vrstniki po treningu aktivnega poslušanja.
• Z otrokom preigravajmo čim bolj konkretne situacije. Kaj narediš, ko se drugi otroci igrajo in se jim želiš pridružiti? Poskusi se domisliti, kako bi se lahko vključil. Se igrajo gostilno? Ponudi se, da boš gost. Sprejmi pravila igre, ne poskušaj takoj postavljati novih. Če ne želijo, da se jim pridružiš, ne sili vanje. Poišči si drugo zaposlitev ali nove partnerje pri igri. Poglej, ali se kak otrok igra sam, in se mu pridruži, če mu je do tega.
   

Včasih je treba prijateljstvu postaviti ogledalo

Otroška prijateljstva so polna vzponov in padcev, otroci pa spore s prijatelji dojemajo precej dramatično. In čeprav se nam staršem včasih zdijo trivialni in »nič takšnega«, jih moramo jemati resno, saj otroke prizadenejo. Včasih je otroku treba pomagati, da odnosu, ki mu sam pravi prijateljstvo, nastavi ogledalo. Velja v zvezi z njegovim odnosom s prijateljem večina naštetih trditev?

• Postavi se zame, če drugi otroci grdo govorijo o meni.
• Ko sva skupaj, se zabavava.
• Ko se zgodi kaj dobrega ali slabega, želim to deliti s prijateljem.
• Paziva drug na drugega.
• Deliva si skrivnosti.
• Če sem žalosten, sem ob njem bolje počutim.
• Ne spodbuja me k stvarem, za katere vem, da jih ne smem početi.
• Ob njem se vedno dobro počutim.
   

O prijateljstvu se učimo tudi iz zgodb

O tem, kako sklepati prijateljstva, kaj pomeni biti dober prijatelj, kaj zanesljivo ne sodi v prijateljske odnose, kako reševati spore s prijatelji …, se torej lahko pogovarjamo, otroka učimo z zgledom, igramo vloge – ali beremo! Raziskave kažejo, da se možgani ob prebiranju leposlovja odzivajo podobno, kot da bi situacije sami doživljali v resničnem življenju. Na srečo je zgodb, ki tematizirajo otroško prijateljstvo precej.

Med takšne zanesljivo sodijo knjige iz zbirke Trio Golaznikus – Ne bi smel odpreti tistih vrat, Babi nima več telefona, Golazni iz omare in Težave z angelčki – Andreja E. Skubica, avtorja več kot desetih knjig za odrasle, prevajalca in dramatika, ki se je preizkusil – in dokazal! – tudi v pisanju za otroke. Zabavna serija o mlajših osnovnošolcih je polna napetih dogodivščin, humorja in raziskovanja odnosov – tudi ali predvsem prijateljskih. O čisto posebnem prijateljstvu pa govori še ena odlična Skubičeva zgodba za otroke Telefon in tisoč stvari.